Ljubosumje v družini

Kako naj ljubosumnež začne, da se bo otresel neprijetnih občutkov. Začetek je gotovo v iskrenosti in pristnosti do sebe – priznati si, kako se počutiš, kako ti je, priznati si, da si ljubosumen. Ko sprejmeš odgovornost za svoje občutke, lahko s tem tudi nekaj narediš. Začneš govoriti o sebi, namesto da kritiziraš in obsojaš partnerja … In si priznaš, da si vreden, da te ima nekdo rad, da te sprejme, sprejme tudi tam, kjer se še sam ne sprejmeš.

Tudi otroci so izpostavljeni

V družini se je razširila novica, da je na poti drugi otrok. Prvi je še majhen, niti dve leti še nima, je izredno zahteven, veliko se morajo ukvarjati z njim. Ko ima mamica že opazno velik trebušček, ga začne skrbeti, kaj se dogaja. Tudi če mu razložimo, da bo dobil bratca oziroma sestrico, ne razume, ne zmore si predstavljati. Ko ta trenutek pride, je zanj seveda prvi šok, da je morala mamica v bolnišnico. Naslednji šok pa je, ko se majhno bitjece tako “vsiljivo” stiska k njej in ga zapovrh še vsi ljubkujejo in občudujejo. Naenkrat prvorojenec ni več prvi, ampak zadnji. Naenkrat se vsi vrtijo okoli kremžljavega, pokakanega bitjeca, on pa mora biti sam …

Znana, milijonkrat ponavljajoča se zgodba. Nastopijo težave, ki jim marsikateri starši niso kos.

Kako pomagamo otroku, ki je dobil bratca ali sestrico in ga zaradi večje pozornosti, ki jo starša in ostali namenjajo dojenčku ali mlajšemu bratcu/sestrici, muči hudo ljubosumje? Določena mera elementarne (pogosto tudi nezavedne) ljubosumnosti na novorojenega brata ali sestro je normalen pojav, ki v prav tako normalnih razmerah in odnosih v družini ne pomeni velike težave. Pomembno je, da starši ravnajo z otroki tako, da tovrstnih reakcij in odnosov ne spodbujajo še dodatno, paziti morajo, na primer, da ohranijo svojo pozornost do prizadetega otroka in mu s tem dokažejo svojo ljubezen in zagotavljanje varnosti.